Članek obravnava uporabo vizualnih sredstev, t.i. „demonstrative exhibits“, v mednarodnem arbitražnem postopku. Pri tem gre za grafično podobo in druge nazorne pripomočke, s pomočjo katerih zastopniki strank lahko ponudijo arbitrom lasten dokazni material na bolj enostaven način. Avtor se sklicuje na začetno uporabo takšnih komunikacijskih sredstev v ameriškem kazenskem in državljansko pravnem postopku, ko v prvi vrsti gre za to, da bi se prepričalo poroto. Trdi, da prepričevalnih mehanizmov, uporabljanih v praksi ameriških sodnih dvoran, se ne bi smelo pri arbitražni sodiščih uporabljati brez modifikacije, kajti arbitri prihajajo iz drugih sredin (imajo drugačne predpogoje), kot pa člani porot. Avtor razglablja  o tem, do kakšne mere ima uporaba „demonstrative exhibits“ v okviru mednarodnega arbitražnega postopka smisel oziroma, ali je sploh zaželjena, in to predvsem v tehniško kompleksnih primerih. Poudarja, da je pri tem vedno pomembno, da se ne bi pozabljalo na poreklo in pravno kulturo arbitrov, svoj prispevek pa zaključuje s številnimi praktičnimi razmišljanji za zastopnike strank in arbitre.