Avtonomija arbitražne pogodbe se priznava kot osnovni princip mednarodnega arbitražnega postopka v trgovinskih zadevah. Prvotno se je koncept avtonomije razvil kot instrument okrepitve arbitražne klavzule, neoporečno sklenjene med strankami, kljub možni neveljavnosti glavne pogodbe. Čeprav se je omenjena klavzula smatrala kot eno od pogodbenih določil, obdržala je svojo neodvisnost pogodbe, zahvaljujoč se specifičnim ciljem, za katere so se stranke izrekle s to klavzulo. Časoma pa se je ta princip v glavah akademikov in pravnikov, delujočih v praksi, zasidral v tolikšni meri, da so nehali bili pozorni na povezavo med arbitražno klavzulo in glavno pogodbo. Strahovi z arbitražnih klavzul so se prelevili v pretirano vero v njihovo premoč nad ostalimi pogodbenimi določili. Kot posledica takšnega razvoja so nastajale najrazličnejše ovire, ki so jih vgradili nacionalni pravni instrumenti z namenom vnaprejšnje preprečitve nekorektnega ravnanja v mednarodnih trgovinskih transakcijah, nadomeščene z vlaganjem arbitražne klavzule, ki pa zraven prinaša poravnavo spora po zasebni in ne več po javni poti. Cilj naslednjega prispevka je poudarek na neutemeljeno ekstenzivno aplikacijo principa avtonomije arbitražne pogodbe z analizo relevantnih primerov arbitražne in sodne prakse.