V primeru Sedelmayer je Najvišje sodišče Švedske potrdilo svoje nedvoumno stališče, podpirajoče omejeno imuniteteto v postopkih o izvrševanju odločb, vodenih zoper suverene države. Z utemeljitvijo odločbe je Švedsko Najvišje sodišče šlo celo tako daleč, da je omejeno imuniteteto države smatralo za univerzalno sprejet princip običajnega mednarodnega prava; takšno mnenje pa je bilo kar hitro zavrnjeno z odločbo Najvišjega sodišča v Hongkongu, ki je v zadevi FG Hemisphere Associates odločilo v korist absolutne imunitetete. V ostrem kontrastu do hongkongške odločbe, švedska odločba v zadevi Sedelmayer zasidra zelo liberalno poslovno izjemo, ki dokazno breme  prenaša na državo v tem smislu, da je država tista, ki je dolžna dokazati, da se premoženje, ki naj bi bilo zaseženo v izvršilnem postopku, uporablja samo za „uradne namene“. Švedska odločba v zadevi Sedelmayer je vredna pozornosti iz dveh razlogov: 1). zanaša se na Sporazum OZN o imuniteteti  države,  kljub dejstvu, da omenjeni Sporazum ni bil do danes ratificiran in 2). zasidrala je časovno povezavo v  tej smeri, da „uporaba in nameravana uporaba“ naj bi bili zagotovljeni izključno oziraje se na čas vodenja izvršilnega postopka. V luči omenjenih različnih odločb se v tem članku pojavi zaključek, da je napetost med absolutno in restriktivno doktrino imunitetete države realna. Do trenutka, ko bo Sporazum OZN pripravljen za reševanje omenjenih konfliktov, članek predlaga uporabo principa pogodbene avtonomije, kot alternative pri reševanju novih sporov. Na osnovi iskanja belih lis v kodificiranem mednarodnem pravu o imuniteteti države članek zaključuje, da so dvostranski sporazumi o zaščiti investicij (BIT) idealen mehanizem za razsvetlitev in razjasnitev namenov strank, kar se tiče obsega  poslovne dejavnosti, ki jo         v izvršilnem postopku lahko spremlja imuniteteta.