Članek se posveča diskusiji o možni odpovedi se možnosti preklica arbitražne odločbe  – „ekstremna“ forma pogodbene avtonomije v mednarodni arbitraži, katera strankam omogoča izključitev preizkusa arbitražne odločbe, ki je bila izdana v arbitražnem postopku, vodenem med njimi s strani nacionalnega sodišča na sedežu arbitražnega postopka. Omenjena vrsta odpovedi se pravice, ki v zadnjem času končno pridobiva svoje zagovornike, je ocenjena v dveh različnih kontekstih. Prvič – kot pojav, ki spada v sfero mednarodnega arbitražnega postopka in ki v precejšnji meri sledi modelu, kateri se sklicuje na prvi odstavek 192. člena švicarskega zakona, o mednarodnem zasebnem pravu iz leta 1989. In drugič - kot pojem nacionalnega arbitražnega postopka, specifičnega za Rusko federacijo. Omenjena dva pristopa, ki sta se razvila neodvisno drug na drugem, imata precej enakih elementov, na primer položaj v mejah odgovarjajočega procesnega okvira – kot so vprašanje dopustnosti, formalnih pripadajočih predpogojev, ki jih morajo izpolnjevati stranke, da bi bila odpoved možnosti preklica arbitražne odločbe sploh možna; glavni materialni pogoj za njihovo veljavnost pa je namen. Vendar se paradigme za razlago, uporabne v Švici in Ruski federaciji, edinih dveh državah, katerih sodišča so znana po svojih odločitvah glede odpovedi se omenjeni pravici, razlikujejo. Medtem, ko se švicarska sodišča pri iskanju volje stran k odpovedi se omenjeni pravici običajno zatekajo k restriktivni razlagi, pa so ruska sodišča bistveno bolj fleksibilna in celo dovoljujejo splošen sklic na arbitražna pravila, ki vsebujejo določilo o „dokončnosti“.