Čeprav se, kot najpogostejši trend, kaže prepoved ekstenzivne razlage arbitražnih pogodb, obstaja tudi dejstvo, da so udeleženci vse večjega števila postopkov pred arbitražnimi sodišči osebe, ki niso sklenile arbitražne pogodbe („privzetje oseb, ki niso podpisniki“ oziroma  „širitev arbitražne klavzule“). Širitev kompetenc (pristojnosti) s pomočjo privzetja tretjih oseb v postopek s seboj nedvoumno prinaša določena tveganja. To je možno opaziti tako na začetku, kot tudi ob zaključku procesa aplikacije prava v arbitražni postopek. Arbitražno sodišče, ki odloča o svojih lastnih kompetencah (pristojnostih) na osnovi doktrine Kompetenz-Kompetenz, se lahko sooča z osnovnimi pogodbeno-pravnimi dilemami že pri reševanju poprejšnjih vprašanj, ki se nanašajo na kompetence (pristojnosti): torej, ali arbitražna pogodba  –na kateri temelji kompetenca sodišča– obstaja in če omenjena pogodba resnično obstaja, ali je veljavna. V kolikor bi arbitražno sodišče s širitvijo obsega arbitražne klavzule na tretje osebe postopalo preveč liberalno, potem bi to lahko imelo neugodne posledice na proces priznavanja  in izvrševanja odločbe. Zato je nujno, da se – v kolikor gre za aplikacijo prava na začetku arbitražnega postopka, na omenjen problem gleda kot na vprašanje kompetenc (pristojnosti), če pa gre za zaključno fazo aplikacije arbitražnega prava, je nujno, da se ta  problem smatra za vprašanje izvršljivosti arbitražne odločbe.