Princip avtonomije volje stran v arbitražnem postopku je pogosto omenjan v zvezi z izbiro materialnega prava oziroma uporabnih pravil. Medtem, ko je bil odnos med strankami in arbitri že predmet podrobnih študij, pa je bila vprašanju vpliva aplikacije principa avtonomije volje strank pri imenovanju arbitrov posvečena precej manjša pozornost. V tem članku se zagovarja teza, da si odnos med avtonomijo volje strank in imenovanjem arbitrov prav tako zasluži temeljito analiziranje, bodisi če imenovanje izvajajo stranke, bodisi ostali arbitri v senatu oziroma najrazličnejše druge osebe ali institucije, kateri delujejo kot organi, ki so pristojni za imenovanja (appointing authorities), kajti določitev arbitražnega senata odkriva morebitne šibke strani arbitražnih odločb med postopkom o njihovem preklicu oziroma izvršbe, vodenih pri različnih splošnih sodiščih. Članek se prav tako posveča omejitvam avtonomije volje strank pri imenovanju arbitrov ter funkciji takšnih omejitev pri zagotavljanju tega, da bi bili v okviru arbitražnega postopka izpolnjeni vsi odrejeni pogoji pravičnega in pravilnega procesa.