Ta članek se ukvarja pravnimi in praktičnimi aspekti avtonomije arbitrov pri določanju prava, odločilnega za meritum zadeve. Izhaja iz bolgarske zakonodaje in prakse v primerjavi s pravnimi predpisi nekaterih drugih držav, z osnovno mednarodno pravno ureditvijo, Pravili in Vzorčnim zakonom UNCITRAL ter Pravili ICC. Izhodiščni predpogoj je, da arbitri pri določanju uporabnega materialnega prava razpolagajo z razmeroma široko svobodo. Ta svoboda je omejena predvsem z normami javnega reda, izhajajočimi iz prava v kraju, kjer se vodi arbitražni postopek, države in njenega prava, po katerem je bila izdana arbitražna odločba ter kraja morebitnega priznanja in izvršitve odločbe. Arbitri niso dolžni uporabljati kolizne norme kraja, kjer se vodi arbitražni postopek. Morajo pa aplicirati pravo, ki so ga izbrale stranke. V primeru odsotnosti izbire prava s strani strank, arbitri aplicirajo pravo, ki ga določijo sami. V tem pogledu bodisi izhajajo s koliznih norm, bodisi uporabne materialno pravne določajo neposredno. Arbitri sicer ne rabijo nuditi nobenih jamstev, vendar pa so dolžni izreči odločbo, ki bo izvršljiva v skladu s pravom. V primeru reševanja mednarodnih sporov bi arbitri morali spoštovati kogentne norme v kraju postopka; nasproti temu pa je spoštovanje tujih kogentnih norm samo neobvezno in odvisno od izpolnitve določenih pogojev.